Pomlad se prebuja in z njo tudi jaz
Nekje sem prebrala, da je prehod zime v pomlad čas, ko se prebuja tako narava kot ljudje in smo zato bolj pripravljeni na spremembe. Ko se zamenja zimski v letni čas in se tako daljša čas dneva, se v meni vsako leto nekaj prebudi. Tudi letos ni bilo nič drugače. Kljub temu, da me malo daje spomladanska utrujenost in sem rahlo zmedena zaradi premika ure, imam kar naekrat več energije in ogromno zamisli v glavi, kaj vse bi lahko počela. Toda zavedam se, da so stvari, ki so pomalem del mene že nekaj let, jih potiskam v ozadnje, nekako ne najdem prave volje za soočenje z njimi in to mi v notrajnosti povzroča velik občutek tesnobe in nelagodja. Zanimivo je, da kljub temu težko zaidem iz tako imenovanega začaranega kroga in nekaj spremenim. Sedaj se za tako fazo pogosto uporablja izraz "cona udobja", čeprav se počutim "neudobno" in me muči to, a vendarle ne dovolj, da bi nekaj spremenila.
Vir: http://www.nebojse.si/ (Zakaj se braniti odkrite besede?); http://www.aktivni.si (Prepoznajte simptome socialne fobije); http://www.nebojse.si (Stres v otroštvu, tesnoba v mladosti), http://www.viva.si (Prebujanje svete ženske energije)
Včasih se sprašujem, kako je možno, da imamo vse na dosegu roke, a vendarle imamo ljudje kljub temu več težav, se težje spopadamo s problemi, ne znamo ohranjati dobre odnose z ljudi, imamo težave s stresom in tesnobo, kljub množici raznovrsnih oblik družabnih omrežij smo osamljeni itn.. kako je mogoče, da je toliko literature in vseh možnih rešitev, mi pa še vedno nekje tavamo in si ne znamo ali ne moremo pomagati? Globoko v sebi vem, da četudi bi bilo vsem vse na dosegu roke in brezplačno, bi bili nekateri bolj uspešni kot drugi.
Vir: http://kreativeinlife.com (My selfish summer)
Odkar sem se začela pred leti bolj ukvarjat s športom, sem ugotovila nekaj zanimivega. Res je to vidno tudi na drugih področjih, a vendarle pri športu se še najprej pokaže, kam prideš z veliko mero discipline, volje, notranje motivacije in vztrajnostjo. Na začetku se ti zdi še tako nemogoče prekolesariti ali preteči 30 minut brez pavze, toda s treningom to kaj hitro postane mačji kašelj. Tukaj se pogosto najde zanka, ko ljudje od sebe preveč zahtevamo in si želimo ter nismo zadovoljni s doseženim. Ko pretečemo 10km v 1h, si želimo, da bi bili še hitrejši in če nam to ne uspe, obupamo ali zgubimo voljo in si mislimo, da nismo nič dosegli. Ne gledamo iz druge perspektive, da mogoče nam res ne bo nikoli uspelo bit hitrejši, a je to vseeno boljše kot da ne bi počeli nič in bi le ležali na kavču. Priznam, tudi sama sem taka. Včasih se preveč grebem za dosežki in če mi to ne uspe, obupam, ne da bi pomislila, da sem kljub temu precej dosegla in če ne bi s tem začela, ne bi nikoli prišla do te točke..
Ne vem zakaj, ampak te dni imam občutek neverjetne moči kot da bi lahko gore premikala, zdi se mi vse mogoče in da sem pripravljena se soočiti z marsičem tudi, z stvarmi, ki me bremenijo že par let. Mogoče je to le lažen občutek zaradi sonca, ki mi daje več energije ali zaradi luninih vplivov ali česa tretjega. Vem le, da je ta občutek fenomenalen in ga želim izkoristit. Lep sončen popoldne vam želim!
Super objava in dobro razmišljanje. :) Tudi jaz imam spomladi več energije, predvidevam, da predvsem zaradi sonca. Slabo vreme in sivina res niso zame. Še nekaj, zanima me če ne moremo več dostopati do tvojih prejšnjih objav? :/
OdgovoriIzbrišiHvala :) Z mano je isto, sem precej vremensko občutljiva. Do mojih prejšnjih objav je še mogoče dostopati, vendar imam ločena profila. Verjetno ga bom v prihodnosti zbrisala, se nisem še odločila.
Izbriši